Ko je bila Ivana stara 12 let je prvič slišala glasove, za katere je trdila, da so od svetega nadangela Mihaela, svete Katarine in svete Margarete. Glasovi so jo vzpodbujali naj ohranja čistost, naj ljubi Boga in naj vztrajno moli. Po pripovedovanju vaškega župnika naj bi Ivana od takrat dnevno hodila v cerkev in k zakramentu svete spovedi. Videnja so nato sledila neprekinjeno pet let.
Med drugim so ji svetniki napovedovali, da bo rešila Francijo velikih težav, v katerih se nahaja zaradi angleške okupacije. Ivana se je tem napovedim v strahu čudila, saj se je zavedala, da je le preprosto dekle, brez znanja o jezdenju in vojskovanju.

Glasovi so se stopnjevali, zato se je pri svojih 16. letih odločila, da bo šla v mesto Chinon obiskat francoskega prestolonaslednika Karla. Želela mu je zaupati skrivnost, ki jo je prejela od božjih poslancev. Na dvoru so jo sprejeli zadržani, saj je glas o njeni nenavadnosti segal do njih in tako tudi oni niso bili povsem prepričani, s kom imajo opravka. Domislili so se prevare in namesto prestolonaslednika Karla na prestol posedli njegovega služabnika ter prepustili Ivani, da prepozna pravega.

Ivana (sama se je že takrat poimenovala Devica Ivana) je na začudenje prisotnih kmalu spoznala prevaro in  v množici dvorjanov prepoznala pravega prestolonaslednika. Razkrila mu je svoja videnja in božja sporočila o tem, da bo premagala angleško vojsko in mu pomagala do francoske krone v Rheimsu. Francoski kralji so bili namreč po tradiciji od leta 1180 okronani tam v gotski katedrali, mesto pa je bilo v tistem času pod angleško okupacijo. Karl je sicer dvomil o resničnosti Ivaninih sporočil, kljub vsemu pa  je v njenih besedah čutil nadnaravno moč. Naposled ji je zagotovil vojaško pomoč, s katero se je podala osvajat francoska ozemlja izpod angleške nadoblasti.

Ivana je imela že na samem začetku obilne vojaške uspehe. V obdobju, ko se je začela vojskovati, se je bila preoblekla v vojaški oklep in moška oblačila, kar je bilo za običaje tistega časa zelo nenavadno. Po njenem prepričanju je bila v moški preobleki bližje vojakom in tako so jo bolj spoštovali in ubogali. V vsakem vojaškem pohodu, ki ga je vodila, je v eni roki držala svetlo bandero s kraljevim emblemom, v drugi pa simbolni meč, na katerem je pisalo »Jezus« in »Marija«.

Ivana je najbolj poznana ravno po svoji bitki za Orleans. Orleans je mesto ob reki Loari in je bilo za francosko stran strateškega pomena. V primeru, da bi pripadal Angležem, bi ti dobili prosto pot do osrčja francoskega ozemlja. Angleži so v pozni pomladi leta 1429 mesto oblegali že nekaj več kot pol leta in tamkajšnji prebivalci so bili od obleganja že povsem izčrpani.

Povzeto po zadnjem odmevnem filmu o Ivani Orleanski naj bi Ivana angleško vojsko na miroljuben način z molitvijo v srcu prepričala o njenem nenapadanju in posledičnem umiku. Od takrat je Ivana dobila vzdevek Devica Orleanska. (franc. Joanne d'Arc).

Po drugem viru pa naj bi Ivana mesto iz rok Angležev izbojevala po Božjem posredovanju. Poslal je veter, ki je nepričakovano zapihal v pravo smer in tako omogočil francoski vojski prečkanje reke Loare ter dostop do mestnega obzidja. S predanim in junaškim bojem so premagali angleško vojsko in nato uspešno prodrli v notranjost francoskega ozemlja.

Ne glede na izvor prave zgodovinske resnice ni dvoma, da je bil v ospredju nadnaraven potek dogodkov, ki je odločil izid v prid Francozom. Ravno Božja pomoč je tista, v katero je Ivana tako srčno zaupala in v njenem imenu zmagovala.

Kasneje istega leta Ivani uspe osvoboditi Rheims, kjer je bil prestolonaslednik Karel okronan za novega francoskega kralja Karla VII. S tem izpolni svojo dolžnost, ki so ji jo zaupali božji odposlanci v videnjih. Po kronanju se je Ivana želela umakniti, vendar je na kraljevo pobudo vodila vojsko za osvoboditev Pariza.

V bitki pri Compiégne so Ivano ujeli Burgundi in jo izročili Angležem. Sodili so ji po takratnem burgundskem pravu. Obtoževali so jo čarovništva in krivoverstva. Ivana se je kljub svoji preprostosti (po zgodovinskih virih naj bi bila nepismena) znala ubraniti vseh zvijač, podtikanj in mučnega zasliševanja. V času sojenja, ki je bil poln spletkarjenja, poniževanja in mučenja, je vztrajala v veri in trdnem prepričanju, da so glasovi, ki jim je tako žareče sledila, poslani od Boga.

Po enoletnem izčrpavanju so jo uspeli prisiliti, da je priznala krivoverstvo in s svojim preprostim podpisom podpisala listino, kjer so bili našteti njeni prestopki in kazniva dejanja. Kasneje se je zavedla, da so jo pretentali, in tako je na ves glas ponovno izpovedala svojo vero in si s tem zapečatila svojo zemeljsko usodo.

Usmrtili so jo s sežigom na grmadi, staro komaj 19 let. Ljudje, ki so gledali njeno usmrtitev so onemeli od groze, obenem pa so čutili, da umira svetnica. Umrla je 30.maja leta 1431.

Dvajset let po njeni smrti so na pobudo kralja Karla VII sodni proces proti njej obnovili in jo ob ponovni preučitvi dokazov spoznali za nedolžno.

Zanimivo je, da se je 20 let po smrti Ivane Orleanske končala stoletna vojna z dokončnim porazom Angležev. Francozi so trdno verjeli, da je bila za dokončno zmago zaslužna prav ona – preprosto dekle s podeželja.

Devico Orleansko je papež Benedikt XV. leta 1920 kanoniziral za svetnico. Goduje 30. maja na dan svojega rojstva za večnost. V nebesih je priprošnica posebej za Francijo in za spravo.

Sveta Ivana Orleanska tako za čas svojega življenja kot po njem še vedno buri duhove s svojo zanimivo in kontroverzno pojavo. Eni ji očitajo fanatizma in vojskovanja v imenu Boga, drugi, predvsem Francozi, pa jo imajo za narodno junakinjo, ki se je srčno borila in darovala svoje življenje za svoj narod in domovino.

Če pustimo polemiko ob strani, nas njena zgodba lahko nagovori z več vidikov. Bog za velika dejanja v zgodovini izbere preprosto in neuko dekle, ki rešuje svoj narod pred pogubo. Podobne osebnosti se v krščanski zgodovini pojavijo še velikokrat npr. Bernardka iz Lurda, pastirci v Fatimi, prikazovanje Marije preprostemu domorodcu  v Guadalupu, in vrsta drugih.

Človek, ki se povsem preda in zaupa Božjemu klicu, lahko naredi čudežne stvari, ki ga v svoji človeški omejenosti povsem presegajo.

Naj nam bo lik Ivane Orleanske za zgled in v vzpodbudo ravno v tem, da v preprostosti in zaupanju vztrajamo na poti, kamor nas po Božji besedi, vzgibih srca in zunanjih znamenjih vztrajno opogumlja Bog. Ob tem pa se v zaupanju veselimo presežnih sadov njegovega delovanja.